Bistvo je v praksi in »živem življenju«, ne pa v »mrtvi črki«

»Prve dni po poroki so nam prišli čestitat služabniki, kmetje, šolarji ...« se je spominjala Sofija Andrejevna Tolstaja, žena Leva Tolstoja. Da so prihajali služabniki in kmetje, je razumljivo. Kmetje so delali na poljih, ki so pripadala posestvu družine Tolstoj, služabniki pa so stregli v njihovem dvorcu. Kdo pa so ta posebna kasta – šolarji Jasne Poljane? In zakaj so prišli čestitati mladoporočencema skupaj s kmeti in služabniki?

Tolstoj je široko znan kot pisatelj. Malo manj pa je znan kot mislec in verski pridigar. Najmanj je znan kot pedagog in utemeljitelj popolnoma novih metod, s katerimi je otroke učil branja in prvega spoznavanja sveta okoli sebe. Za povrh je tudi avtor temeljne »Abecede«, posebne antologije, kamor je vključil dela, ki bi jih obvezno moral prebrati vsak otrok v Rusiji 19. stoletja – od sina preprostega čevljarja do otrok ruskega carja. Tukaj najdemo cenjeno misel Tolstoja, da je potrebno združiti Rusijo skozi tiste, ki bodo sestavljali njeno prihodnost.

Pavel Basinski. Vir: A. Jakovlevič

Tolstoj je v svoji pedagoški misli zavračal nasilje nad razumom in značajem otroka in je bil mnenja, da je treba otroka učiti samo tega, kar bi mu bilo zanimivo in bi sam smatral za pomembno. Takšne ideje so močno odstopale od principov, na katerih so predavali v župnijskih cerkvenih šolah, ki so bile v drugi polovici 19. stoletja razširjene po Rusiji. Tolstoj je poskušal uresničiti svoj pedagoški sistem med kmečkimi otroki Jasne Poljane in drugih bližnjih posesti, kjer njegovim idejam niso nasprotovali posestniki.

Šola v Jasni Poljani je bila odprta leta 1859. Šolske stavbe kot take ni bilo: otroci so se tako učili v hišici ob vhodu na posestvo, kot tudi v hiši, kjer je živel Tolstoj, ali pa v sosednjem gospodarskem poslopju. Učitelji so bili študenti, ki jih je Tolstoj zbral v Moskvi, sam Lev Nikolajevič, pozneje pa tudi Sofija Andrejevna. Tolstoja je začela pedagogika močno zanimati, zato se je v začetku 60-ih let odpravil na veliko potovanje po Evropi, kjer je preučeval izobraževalne sisteme.

Do danes je v hiši na Jasni Poljani mogoče videti instrumente, ki tedaj niso bili preveč razširjeni, na primer mikroskope – vse to je Tolstoj pripeljal iz tujine. Otroci so se učili gibanja nebesnih teles, osnov fizike, kemije, matematike, geografije. Seveda pa je veliko vlogo imela tudi literatura. Tolstoj je sestavil tri »Abecede«, za katere je porabil več let življenja. Nekatere zgodbe je za ta namen napisal kar sam – primer je Kavkaški ujetnik, ki danes velja za priznano mojstrovino, ki je bila večkrat preoblikovana v filme.

Vir: RIA Novosti

Temelj »Abecede« so bile ljudske pripovedi, duhovne priče in žitja svetnikov, a so bili ti teksti specifični in niso odgovarjali cerkvenemu razumevanju teh žanrov. Primer je priča z naslovom Trije starci, v kateri pomemben metropolit na ladji pluje mimo severnega otoka, za katerega so pripovedovali, da na njem živijo trije sveti starci. Metropolit je ukazal, da se izkrcajo na otoku. »Kako vi molite?« je vprašal starce. »Zelo preprosto. Trije ste, trije smo, usmilite se nas!« so odgovorili starci, ki so imeli s trojico v mislih Očeta, sina in Svetega duha. »Narobe molite,« je rekel metropolit in jim pojasnil cerkvena pravila, kako je potrebno moliti. Metropolit odpluje naprej, nato pa vidi, kako za njim po vodi tečejo trije starci, kot bi bili na suhem. »Oče, spomni nas na besede, kako se pravilno moli! Pozabili smo!« so zakričali starci. Metropolit se je zmedel in nato odgovoril: »Molite tako, kot ste vedno molili! Kako naj vas učim jaz, grešnik!«

Ta zgodba izraža bistvo Tolstojeve didaktike: bistvo je v praksi in »živem življenju«, ne pa v »mrtvi črki«. Če na splošno beremo spomine Tolstojevih otrok o otroštvu na Jasni Poljani, lahko mislimo, da je Tolstoju v Jasni Poljani zagotovo uspelo ustvariti nekakšen majhen raj. Se je pa izkazalo, da pedagogika kot sistem in praksa ni šla skupaj z družinskim življenjem mladega para.

Vir: RIA Novosti

Leta 1862 je Lev Tolstoj pisal svojemu prijatelju Ivanu Petroviču Borisovu: »Hvala Bogu imamo doma vse in živimo tako, da nam ni potrebno umreti.« A se je hkrati poslovil od svoje »najnovejše ljubezni«, pedagogike. Ne samo zato, ker njegova pedagoška revija Jasna Poljana, ki jo je izdajal leta 1862, ni uživala zanimanja javnosti. In ne samo zato, ker kmečkim otrokom v času poljskih del ni bilo do učenja. Glavni razlog bi skorajda lahko bila nezdružljivost pedagogike z interesi mlade žene. Vaški učitelji, ki so na Jasno Poljano prihajali na nekakšno »pripravništvo« in »izmenjavanje izkušenj«, so kadili v dnevni sobi, Sočenka pa je bila kmalu noseča in ni več mogla zdržati dima.

»Vsi ti ljudje so bili v moji prisotnosti zelo zmedeni, nekateri pa so name gledali s sovraštvom, češ da bo zdaj konec njihovega tesnega pogovarjanja z Levom Nikolajevičem, ki bo vse svoje interese prenesel na družinsko življenje,« se je spominjala žena.

»Tolstojevske« šole v Rusiji niso zaživele niti v 19., niti v 20. stoletju, danes pa lahko v državi naštejemo samo nekaj izobraževalnih ustanov, kjer bi predavali po »tolstojevski« usmeritvi, še bolj pa vzgajali otroke. Zanimivo pa je, da celo na Japonskem obstaja nekaj šol, kjer otroke učijo strogo po »tolstojevski« metodi.

Pavel Basinski je pisatelj, literarni kritik in literarni teoretik. Med drugim je avtor knjig o Levu Tolstoju z naslovoma Lev Tolstoj: Pobeg iz raja (2010, prevod v slovenščino 2015) in Sveti proti Levu (2013).

Program festivala »Lev Nikolajevič Tolstoj, iskalec resnice«